Je res vsega lepega enkrat konec?

Je res? Sama sem namreč pomislila točno na to, ko sem se morala direktno iz vzhodne obale Istre teleportirati na domač stol in za knjige, saj me je čakal še zadnji izpit pred vstopom v naslednji letnik. Vsi študentje me verjetno razumete in se strinjate, kako GROZNI so jesenski roki, ko padeš čisto ven iz ritma za delo in učenje in si z mislimi še v slani vodi in vročem pesku, čaka pa te gora učenja. Neprijeten in nezavisten občutek.

Pred slabim mesecem na nedeljsko jutro sem se znašla na urgenci, zaradi močnih bolečin v trebuhu, za katere sem mislila da jih povzroča vnetje slepiča – slepič je definitivno moja nočna mora. Bolečina je bila nepopisna in zato sem dobila infuzijo z zdravili proti bolečinam in ostalimi fiksirnimi sredstvi. Občutljiva kot sem, mi je hkrati še v trenutku postalo slabo ob pogledu na cev v moji žili in stavku medicinskega brata, da lahko zdaj roko prosto premikam, ker se ta tanka cevkica upogiba in prilagodi žili in ne bo nič narobe, če roko dvigam ali prepogibam. AM, kako prosim? Cev je V moji žili? Black out.

A vse to ni bilo nič v primerjavi z bolečino, ki je trajala še nadaljnje 3 ure, ko sem čakala na izvide krvi in v strahu upala, da mi ne bo treba na operacijo, da le ni slepič.

“Kaj mi je tega treba, zakaj, s čim sem si to zaslužila?” so običajno vprašanja, ki se podijo po mislih človeka v hudih bolečinah, saj o čem drugem tako ne moreš razmišljati. Postavili so me nazaj na hodnik in lahko sem spremljala dogajanje po hodniku. Stanja ne bi želela pretirano opisovati, ker je grozno, kaj vse se ljudem dogaja… šlo mi je na jok. Gospa na vozičku z infuzijo, ki ni mogla sama odpreti steklenice z vodo, star gospod, ki je na vse pretege prosil sestro, če ga odklopi od infuzije, saj ga resnično boli roka, ampak so ga že odpeljali dalje na operacijo… Strah, groza, nevednost v očeh vseh.

“No matter how bad things are, you can at least be happy that you woke up this morning.”

V nekem trenutku pa je moja bolečina izginila. Prisežem, v trenutku, kot bi jo nekdo odpihnil! Izvidi so pokazali, da je z mano vse okej, očitno je bila težava v želodcu, seveda je ostala nepojasnjena, prav tako pa tudi njeno izginotje. Dobila sem recept za random zdravila za želodec, saj nekaj ti pač morajo dati, čeprav ne vejo kaj je s tabo narobe. Ampak okej, “samo da me ne boli več in samo da se ne ponovi več,” je tisti hip preplavljalo moje misli.

Celotna situacija mi je dala misliti, kako hitro se lahko nekaj začne in kako hitro se lahko nekaj konča. In to je življenje. Vsake lepe stvari je enkrat konec, prav tako je konec vsake slabe stvari. To odpre začetek novim lepim (in slabim) trenutkom. Vsak dan je nov začetek in nov konec – nikoli pa ne vemo, kdaj bo zadnjič tako.