“Mislim, da se ti je od skrbi začelo gubati čelo!” mi je zgroženo pojasnil moj notranji glas, medtem ko sem se gledala v ogledalo. “In te podočnjaki, kmalu bodo dovolj veliki, da jih vzameš namesto vrečke v trgovino!” Ok, dovolj bo, sem mu ob iskanju korektorja odgovorila že z napol solznimi očmi po teden dni dolgi migreni. Pri svojih 21ih letih in po dveh mesecih prevelike obremenjenosti, sem se ogledala resnično izogibala, pa se ga očitno ne bi smela. Končno sem se zamislila, da je to pač preveč.
Vsak ima svojo šibko točko, moja so migrene.
Pred tremi leti, ko sem se bližala maturi na gimnaziji, so se zame značilne migrene poslabšale do te mere, da sem se odpravila na posvet s specialistko. Ta je ugotovila, da imam migrene – oh, a res. Napiše zdravila, več naj se gibam, več vode naj pijem in naj ne bom toliko pod stresom. Ta zadnji nasvet mi je res všeč, kot da ne bi zbrisala vseh obveznosti iz svojega življenja, če bi jih lahko.
Življenje z migreno ni lahko, ugotoviti moraš kaj jo povzroči in se takim situacijam čim bolj izogibati – nekatere pa so neizogibne, na primer izpit, živčnost, nenaspanost, poletna vročina, preobremenjenost… Ko pride migrenski napad lahko traja tudi več dni, bolečina je tako neopisljivo močna, da sproži tudi bruhanje in nič ne pomaga. Samo ležiš in medtem ko postaja huje moliš, da ti nekako uspe zaspati, saj je to edino, kar bo zadevo malo oblažilo. Odločila sem se, da namesto tablet, ki itak niso pretirano pomagale, preizkusim nekaj drugega – vsako jutro kava. In delovalo je. Če je kdaj nisem spila, me je na večer vedno prijemal glavobol, zato sem se res držala moje nove jutranje rutine. Tako sem s kavo shajala do novega leta 2017.
Takrat pa so se začeli tedni, ko sem imela čisto vsak dan neko obveznost na faksu. In seveda izpiti, zagovori, oddaje vaj… kava ni več pomagala. Moj notranji glas je vpil in kričal name: “Stooop!” Nisem imela časa zase, za stvari, ki me veselijo, za sprostitev…
Januarja sem zamrznila fitnes karto, napisala nisem skoraj nobene objave na blogu, nisem šla iz hiše, če ni bilo treba na faks.
Ko me je en teden skupaj držala migrena, potem pa sem še zbolela za virozo (po sedmih letih, saj sem sicer zelo zdrava) in sem nekaj obveznosti res morala preskočiti, sem se odločila, da je bilo preveč. Svoje telo sem preveč obremenila in to bi morala ugotoviti veliko prej. Pred mano so še trije izpiti v enem tednu. Vem, da se bom prekurila, če želim it pisat vse tri. Me bo konec, če se od enega odjavim in ga grem pisat junija? Ne, prej me bo konec, če tega ne naredim.
Morda je čas, da začnem bolj upoštevati svoj notranji glas, ki mi velikokrat šibko reče “to ne bo šlo”, pa ga ignoriram, kar je včasih prav, drugače v življenju ne bi dosegla ničesar. Ampak, ko se to začne kazat na zdravju, je pa preveč. In preveč je bilo že pred nekaj časa. Ni treba, da so vsi izpiti narejeni v prvo in takoj, ni treba, da je vse narejeno do roka in potankosti. Ni treba, da me vsak dan boli glava.
Dandanes smo vsi preobremenjeni in na nas je, da tega ne požremo, ampak se pravilno spopademo s tem.
Poslušajte se, le eno zdravje imate. Pa življenje tudi.
