… se začne brez zvonenja budilke, ko najmočnejši sončni žarki prebijejo žaluzije in ko se lahko še napol v snu skotalim na drugo stran postelje v topel objem mojega fanta. In jasno, tako ostanem še naslednje pol ure. ker mi se mi nikamor ne mudi.
Moje prebujanje poteka počaaaaasi, res počasi – seveda le ob popolnih jutrih. Ko se delno prebudim, vedno najprej prečekiram svoj telefon, pobrskam kaj je novega, hitro preletim Instagram in Facebook. Sledi lenobno vstajanje, cartanje muckov in razmišljanje o zajtrku.
“Kaj bi danes? Sveže rogljičke z marmelado, sirov burek ali kosmiče?” se plete po moji glavi, ki že navsezgodaj razmišlja o svoji velepomembni dozi sladkorja ali nujni hrani za preživetje – sirov burek. Moja mama bi vam na tem mestu z veseljem povedala zgodbico imenovano “Zala in njen prvi burek”, ko sem pri dobrih treh letih spoznala to odlično jed in jo jedla s takšnim užitkom, da so se vsem okoli mene začele cediti sline. Baje sem enkrat celo nafehtala vzgojiteljico v vrtcu, da mi je odstopila svoj burek, ki ji je ostal za malico. Legenda govori tudi, da si je morala it po novega v trgovino, ker sem ga jedla s takšno strastjo, da se misli nanj ni mogla upret. Tako je burek postal moj življenjski sopotnik.
Ko se zmeniva, kaj bi zajtrkovala, sledi lahkoten pogovor o dnevu in mogoče tudi tednu, kakšni so plani in kaj bova počela čez dan. Vonj po kavi je prelomnica jutra, ki v moje možgane pripelje nekaj več kancev energije in obujenosti. Zajtrk v postelji ni nuja, se pa občasno prileže.
Po takšnem jutru sem pripravljena na vse izzive, ki mi jih bo prinesel nov dan. No, po tem ko spijem prej omenjeno kavo, seveda!
